Ne glede na to, na kateri celini se nahajamo, je prva naloga nacionalnih parkov varovanje izjemne narave in njenih prebivalcev, ki se odraža v različnih oblikah pravil in omejitev ter usmerjenemu upravljanju obiska.
V severnoameriških naravnih parkih je vstopnina nekaj običajnega, medtem ko v evropskih naravnih parkih največkrat vstop ni plačljiv, vendar pa so plačljivi obiski posameznih naravnih in kulturnih znamenitosti, ponekod so omejeni dostopi in prepovedi za najbolj zaščitena in nevarna območja. Kljub različnim strategijam in načrtom upravljanja naravnih parkov je naloga naravnih parkov poleg zaščite naravne in kulturne dediščine upravljanje turističnega obiska in produktov ne samo z vidika dostopa in izobraževanja, temveč tudi: promocija vrednot varovanja narave, žive in nežive narave, naravne in kulturne dediščine zavarovanega območja;omogočanje izjemnega izkustva z najmanjšim možnim vplivom na prostor.
Naravni parki po svetu v visoki turistični sezoni izbirajo med različnimi strategijami in taktikami upravljanja obiska, v splošnem pa jih razdelimo v dve skupini:
Obiski brez vodnika: v evropskih naravnih parkih so obiski brez vodnika običajno brezplačni, v severni Ameriki pa z nižjo ceno vstopnin. Takšni turistični produkti zahtevajo večje investicije v infrastrukturo in njeno vzdrževanje. Še posebej v visoki turistični sezoni velja, da ne gre samo za vzdrževanje infrastrukture, temveč tudi za spremljanje obiska in upravljanje tokov obiska ter nadzor;
Vodeni obiski in ogledi: najbolj zaželena oblika obiskovanja tako z vidika upravljalcev parkov kot tudi lokalne skupnosti. Tudi upravljanje obiska je bolj nadzorovano, hkrati pa zahteva večjo stopnjo organizacije v visoki sezoni. Načeloma velja, da ne zahteva toliko infrastrukture kot pri obiskih brez vodnika. Danes predvsem z vidika mobilnih aplikacij ta del postaja vse manj konkurenčen.
Prednosti in slabosti so pri obeh osnovnih oblikah upravljanja obiska naravnih parkov, vendar želim poudariti, da vodeni obiski omogočajo večji nadzor in posledično tudi varnost, tako obiskovalcev kot tudi narave same.
Naravni parki v ZDA imajo bistveno bolj strogo politiko upravljanja obiska, še posebej v luči masovnega turizma: omejitev števila ljudi na dan (ki sega tudi na področje števila vozil na dan po cestah), omejitev števila šotorov na prostorih za kampiranje, še bolj pa so omejene številke ljudi pri dostopu na najbolj popularnih znamenitostih. Marsikateri evropski obiskovalec severno ameriških naravnih parkov bi še vedno rekel, da je obiskanost zelo visoka, še posebej ker obiski potekajo v skupinah z vodnikom. Za Evropejce že sama skupina predstavlja obliko masovnega turizma - z mojega osebnega stališča gre v osnovi za različno kulturo in navade obiskovanja nacionalnih parkov med tema dvema celinama, še posebej zato, ker v Evropi velja, da se v naravo podajamo v manjših skupinah (družina, prijatelji).
Ko analiziram različne oblike delovanja organizacij (bodisi naravnih parkov bodisi velikih korporacij), se pogosto srečam z mnenjem “oni to lahko, pri nas pa to ni izvedljivo”. V takšnih situacijah poizkušam vprašanje obrniti v smeri: “kaj bi potencialno iz njihovih izkušenj delovalo v našem okolju?”
Na področju upravljanja masovnega turizma v visoki turistični sezoni se počutim podobno kot v športu pri “kavč selektorjih”. Vsi vidijo enostavne rešitve, vendar njihova implementacija zahteva bistveno več kot zgolj tistih nekaj poenostavljenih rešitev, ki se rodijo “na kavču” ali “za gostilniškim pultom”. Najbolj enostavna rešitev je vedno vstopnina, kar pri bolj kompleksnih in zahtevnih turah običajno ni težava, vendar kaj se zgodi pri tistih sprehodih po naravi, ki jo imamo za naše dvorišče? Kdaj se kot posameznica iz lokalne prebivalke spremenim v planinko, pohodnico in turistko? Zagotovo enoznačnih in enostavnih odgovorov na takšna vprašanja ni, vendar predvsem v visoki turistični sezoni obiskovalcem lahko bistveno izboljšamo izkušnjo in zagotovimo višjo stopnjo varnosti z vodenimi obiski. Seveda to prinaša za seboj omejitve dostopa, vendar naj zaključim z mislijo nadzornika v Nacionalnem parku Cairngorm na Škotskem: “Komuniciranje je poslovna funkcija kot finance ali pravo. Če ne komuniciramo na način, da bodo naši deležniki informirani, izobraženi, osveščeni, potem v nobenem pogledu ne moremo pričakovati razumevanja za dobro vseh. Zakoni in omejitve niso tukaj zato, da zaračunavali kazni, temveč zato, da zagotavljajo varnost in dobro počutje obiskovalcev, lokalne skupnosti in vseh, ki so na kakršen koli način povezani z naravo.”
Vesna Stanić, ustanoviteljica in direktorica, Trans Julius, Zavod za spodbujanje gorskega kolesarstva
Comments