Search

Če imaš nekoga rad, ga boš varoval.

Stavka, ki ju pogosto slišim, ko se srečujem z deležniki pri komuniciranju varstva narave, sta:

· »Vrsta (živali / rastlin) je ogrožena in človek je kriv.«

· »Tega ne bomo delali zaradi enega metuljčka, saj sicer varujemo naravo.«

Dve skrajni trditvi, ki v ničemer ne prispevata k varstvu narave. Obe pa izhajata iz tega, da varovanje narave drobimo praktično na osebke posamezne vrste, žal pa s tem tudi komuniciranje. Nič ni narobe z varstvom posameznih osebkov. Vendar pa to komunikacijsko ne deluje pri vrsti človek, ki ima pomembno vlogo pri varstvu narave. Človeku moramo omogočiti najprej razumevanje dinamike narave. S tem pa tudi jasne informacije, kaj narava potrebuje in možnost, da pri kreiranju želenega vedenja tudi sodeluje.


Družbeni trendi govorijo v prid slabšanja razumevanja narave.

Večina ljudi si dinamike narave ne predstavlja – so sicer bolj ali manj občasni obiskovalci, vendar ne razumejo, zakaj je tudi papirnati robček ali olupek od banane treba odnesti s seboj in oddati v primeren zabojnik (saj robček in olupek razpadeta, mar ne?). Si pa dinamiko narave zelo dobro predstavljajo tisti, ki z naravo vsak dan sodelujejo – med njimi zagotovo kmetovalci, lovci, ribiči in drugi. In vključevanje vseh je pri varstvu narave ključnega pomena. Ene skupine zato, da sploh razume naravo, druge pa za to, da nam pomaga oblikovati rešitve. Prebivalci mest tudi vse manj razumejo skupine, ki delujejo v naravnem okolju – ne samo kmete, ampak tudi ribiče in lovce. Povečuje se trend priseljevanj v mesta – okrog 70 % prebivalcev bo 2050 živelo v mestih. Si predstavljamo, kaj to pomeni za razumevanje narave in posledično varstvo? Manj obdelanih površin, več zaraščanja, manj razumevanja do obdelave površin, lovstva, ribištva, …


Varstvu narave družbene trende pomagajo razumeti družboslovne znanosti, za dobro narave moramo bolj vključevati družboslovje. Ne samo v Sloveniji, tudi v drugih državah je podobno. Pred leti sem bila na izobraževanju za vodenje naravovarstvenih projektov na otoku Jersey (Durell Wildlife Conservation Trust). Prve dni učenja metode facilitiranja, s katero si pomagamo pri načrtovanju in vodenju naravovarstvenih projektov, sem bila najbolj zahteven udeleženec z vprašanji o tem, ali poznamo demografske podatke, navade in stališča v skupnosti ipd. (delali smo na več različnih projektih). Po treh dneh je bilo jasno, da vsi potrebujejo pri kreiranju rešitev tudi znanje in izkušnje družboslovcev. Tako je v manj kot 72 urah postalo najbolj pogosto vprašanje – in kakšen bi bil v tem primeru vidik družboslovja? Zame je bilo po 22 letih intenzivnega dela na izboljšanju komuniciranja varstva narave v Sloveniji in v nekaterih drugih državah to izjemno spoznanje. Povsod po svetu se soočajo z isto težavo – odsotnost družboslovja pri doseganju ciljev varstva narave.


To, da je vse ogroženo in bo propadlo dokazano ne deluje – ljudje ne reagirajo.

Zakaj? Naravni odziv človeka na grožnje je, da se jim izogne – najlažje je storiti nič. Poleg tega tako ne veš, kaj bi lahko naredil.


Razumeti moramo človeka, skupine, družbo. Jasno nam mora biti, kaj so naši cilji v varstvu narave in na to moramo oblikovati komunikacijske cilje. Le z jasnimi cilji bomo lahko načrtovali učinkovite rešitve in v te rešitve tudi vključili tiste, ki so za varstvo narave na terenu ključni.

Lahko imamo fantastično zakonodajo, strategije in načrte. Vendar če ne bomo znali doseči razumevanja dinamike in varstva narave ter pri tem prepotrebnega sodelovanja vseh, ki z naravo vsak dan sodelujejo npr. pri pridelavi hrane, se trendi pri vrstah ne bodo spremenili. Sodelovanje pa dosežemo le tako, da se iskreno pogovorimo o dinamiki v naravi in o tem, kaj lahko naredimo vsak od nas in vsi skupaj. V Sloveniji imamo visoko naklonjenost do varstva narave in smo za varstvo narave pripravljeni tudi marsikaj storiti. Vendar za to potrebujemo jasne, točne in kratke informacije o dinamiki narave, o potrebah ter o tem, kaj lahko stori vsak od nas.

Za severnega medveda, ki pluje na ledeni plošči, ne morem nič storiti, lahko pa kaj storim za bukovega kozlička, rogača in divjo čebelo, ki živijo v bližini moje hiše. Bolj kot opazujem njihovo življenje, bolj kot raziskujem, bolj so zanimivi, raje jih imam. In ko imaš nekoga rad, ga boš varoval.


In kaj lahko storim?

Vsak dan se to vprašam. Rogač, bukov kozliček in divja čebela imajo poseben tretma pri nas doma - kot še mnoge druge divje živali. Odmrla drevesa, pozna košnja in če se le da enkrat do največ dvakrat na leto. V naravi zagotovo za mano ne boste našli niti koščka papirnatega robčka.

In vsak dan že 22 let so moji dnevi prežeti z upravljanjem strateškega komuniciranja v varstvu narave in varstvu okolja v Sloveniji. Strokovnjakom, kot so biologi, gozdarji, ribiči, lovci in še mnogi drugi pomagam pri razumevanju človeka, skupin in družbe. Naravovarstveniki skrbijo za to, da vemo, kaj se dogaja v naravi, jaz prispevam s tem, da strokovnjakom pomagam razumeti, kako lahko vrsto človek navdušijo, da bo prav vsak prispeval k varstvu narave vsak dan.


Špela Polak Bizjak, komunikacijska strateginja, Zavod Štirna